Pri prevajanju ne gre samo za prevajanje besed, ampak predvsem za prevajanje sporočila. Prevajalec mora povedano ali napisano razumeti, prilagoditi ter jasno in natančno sporočiti v drugem jeziku. Najti mora najbližji enakovredni izraz, ujeti ton in idejo sporočila.

S prevajalci se najpogosteje srečamo pri prevodih pisnih leposlovnih sporočil. Podobno je s prevodi strokovnih sporočil ter pri tako imenovanem simultanem prevajanju na konferencah in mednarodnih srečanjih.

Tisto, čemur laiki pravimo simultano prevajanje, pa prevajalci delijo v dve tehniki: konsekutivno in simultano prevajanje. Konsekutivno prevajanje pomeni, da prevajalec kar nekaj minut posluša govorca in si pri tem dela zabeležke. Ko govorec zaključi sklop, počaka in pusti prevajalca, da njegovo sporočilo prevede. Prevajalec mora biti sposoben kar se da zvesto ponoviti vse, kar je oseba povedala.

Pri simultanem prevajanju pa prevajalec sproti prevaja govornika. Te prevajalce največkrat vidimo v zvočno izoliranih kabinah, s slušalkami na ušesih, v konferenčni dvorani pa si udeleženci z gumbom izberejo, kateri jezik in katerega prevajalca bodo poslušali v svojih slušalkah.