Ko sem bil otrok, sem komaj čakal, da gremo z ostalimi otroci na igrišče, kjer bodo različna otroška igrala. Hutko takrat še ni imel svojih igrač. Ko smo zaključili s skrivalnicami na ulici, smo se v popoldanskih urah odpravili še na otroška igrala. Bila vseh vrst. Še danes se spominjam otroške igrivosti, veselja in vseh ostali občutkov, ki sem jih doživljal med potjo do igrišča in nato še na igralih.

Poleg vseh ostalih  je bila tudi, meni najljubša gugalnica, kjer smo se skoraj vsi otroci lahko usedli nanjo, dva pa sta nas morala gugati. Ponavadi sta bila to kakšno leto ali dve starejša fanta, saj punčke in mlajši fantje še nismo imeli dovolj moči, da bi vse to potiskali. Gugali so nas tako močno, da se je vse že treslo in smo se z rokami komaj še držali. Takrat še nismo bili tako zreli, da bi pomislili, da so otroška igrala lahko tudi nevarna, saj igrišča vzdržujejo občine, ki jim velikokrat za to tudi zmanjka denarja, zato postanejo tovrstne igrače tudi kar nevarne.