Prevajalsko delo, ki je zaradi rahločutnega iskanja kompromisa med doslednim upoštevanjem izvirnika in prilagajanjem potrebam bralcev prevoda prava umetnost, je včasih po krivici zelo podcenjeno.

Prevajalec je poznavalec tako jezika, iz katerega prevaja, kot tudi ciljnega jezika, ki se mora vsakič znova tudi strokovno podučiti o vsebini izvirnika, vendar mnogi mislijo, da je prevajanje povsem mehanski proces, kjer se tuje besede nadomeščajo z domačimi ustreznicami – skratka delo, ki ga je zmožen vsak računalnik. Posledica takšnega razmišljanja so težko razumljivi in nehote zelo komični prevodi iz spletnih prevajalnikov.

Tudi teza, da je prevajanje obrt, ki se jo je mogoče naučiti in ob dosledni rabi prevajalskih jezikoslovnih prijemov hitro obvladati, drži le pri zelo natančnih strokovnih prevodih, pri leposlovju pa je potrebna tudi velika mera občutka za jezik in njegove nenehne spremembe. Prevajanje le tako postane strast, ki se odraža tudi v samih prevodih.